
oprema
dober motor
Prenos: pogon - spredaj; menjalnik - 6, ročni; zavore - hlajeni diski spredaj, bobni zadaj; gume - 195/55R16; obračalni krog - 10,2 m;
Karoserija: kombilimuzina; segment - B; mere (d/š/v) - 4040 mm x 1775 mm x 1450 mm; medosna razdalja - 2580 mm; prtljažnik - 352-1165 l; rezervoar - 40 l; masa - 1065 kg; nosilnost - 555 kg; skupna dovoljena masa - 1620 kg;
Zmogljivosti: pospešek - 10,4 s do 100 km/h; najvišja hitrost - 188 km/h; gorivo: bencin; poraba - 5,4 l/100 km;
Prvi i20, ki je na trg prišel 2008, je bil tipičen predstavnik svoje korejske oblikovalske šole z veliko zaobljenimi površinami, tu in tam kakim robom in ne pretirano drznimi potezami. 2014 je druga generacija postala prav navdahnjena za kupce na stari celini in z zelo všečnimi potezami. Lani Februarja je Hyundai za evropski trg predstavil še tretjo generacijo, ki je narejena po Hyundaijevi oblikovalski filozofiji Senzibilne športnosti in ima pravzaprav same ostre in (pre)drzne poteze, ki bi jih prej pričakovali pri kaki bolj tradicionalni evropski znamki.
Sprednje luči so odsekane in odločno zrejo naprej, večji del pa zaseda heksagonalna maska. Enako odsekan in z daleč naprej na bok potegnjenimi zadnjimi lučmi je tudi zadek. Luči so na pokrovu prtljažnika povezane tudi s svetlobnim trakom. Navzven i20 zdaj z obliko in 4,04 metra dolžine precej izstopa, ob dodanih treh centimetrih v širino in medosni razdalji 2580 milimetrov pa je pridobila tudi notranjost. Prtljažnika v zadku je 352 litrov, s podiranjem zadnjih sedežev dobimo 1165 litrov, velika zadnja vrata pa omogočajo lahek dostop na zadnje sedeže tudi višjim, prav tako občutka utesnjenosti pri kolenih ni.
Notranjost gre v korak s časom in tudi i20 ima digitalne merilnike in osrednji infotainment. Morda bi si želel za odtenek več logike pri upravljanju slednjega, pa tudi male ikone in gumbi na zaslonu niso najbolj obetavni za upravljanje med vožnjo, sploh, če se moramo večji malce nagniti naprej. So pa pametno zadevo minimalizirali in je med vožnjo, dokler z roko ne sežemo po zaslonu, omejena le na uro in z grafično podobo ne moti koncentracije voznika.
Ostale poteze potniške kabine so nekako v mejah pričakovanega. Hudega premium igranja z barvnimi kombinacijami in materiali ni, razen nekaj vstavkov limeta barve na armaturki, ročicah, volanu in sedežih, zanimivo je oblikovan volan, za ostalo pa bi lahko rekli, da je prej minimalistično kot baročno. Je pa z udobnimi in dobro oblikovanimi sedeži in preglednostjo na vse strani, vožnja med boljšimi v razredu. Če dodamo še materiale, obdelavo in ergonomijo, pa brez slabe vesti lahko potrdimo, da je Hyundai tu že »špricnil« velik del konkurence.
Pod motornim pokrovom je hišni litrski turbo trivaljnik, ki premore 73 kW (100 KM) in 175 Nm navora. Motorček z zvokom znalskim ušesom sicer izda, da premore turbo polnilnik, sploh v hladnejših zimskih jutrih in en valj manj od običajnih štirih, se pa v praksi to nikjer ne pozna. Motor se lepo zavrti že od nizkih vrtljajev naprej, za pametno razporeditev navora pa skrbi šeststopenjski ročni menjalnik. Poraba se giblje okoli šestih litrov, če želite malce več dinamične vožnje, pa boste dodali še liter in nič več.
Opcijsko se lahko ozrete tudi po robotiziranem ročnem menjalniku, a se v praksi pri manjšem i10 ni izkazal, ko gre za porabo in hitrost prestavljanja. Enak motor je na voljo še z nekaj moči več, 88 kW (100 KM) in blago hibridizacijo, a je že ta osnovni dovolj živahen, da pravzaprav 1600 evrov, kolikor je treba doplačati, lahko porabite koristneje.
Za štirimetrskega malčka navduši dobro harmonizirano vzmetenje, ki ni niti preglasno, vendarle dobro pobira neravnine, malce opozori nase le ob večjih cestnih oazah, saj je prej trše kot mehko nastavljeno. Lega je zelo dolgo nevtralna, dokler z njim ne želite prav po vzoru zmagovalnega sorodnika iz Svetovnega prvenstva v rallyju polagati ovinkov. Tu se pozna, da je tako z motorjem kot podvozjem prešibek za taka dejanja, vendar na srečo in pamet božjo, kot bi rekli, temu niti ni namenjen, pri vsakodnevni vožnji pa je kot celota pogonski del odličen.
Bogat je tudi seznam dodatkov, serijsko so tu sistem za zaviranje v sili, ohranjanje voznega pasu in prepoznavanje prometnih znakov. V najvišjem nivoju opreme Impression imamo pravzaprav vse, tudi ogrevanje sedežev in volana, za doplačilo pa smo na testnem i20 imeli še črno notranjost z limeta barvnimi vstavki (30 evrov), zasilno rezervno kolo (80 evrov) in kovinsko barvo za 400 evrov.
Osnovna cena testnega i20 je bila 19.180 evrov, skupaj z dodatki pa 19.690 evrov. Potegnjeno pod črto je i20 zagotovo resen igralec v B segmentu, ki z drzno podobo izstopa, hkrati pa bi lahko koga ta pristop tudi prestrašil. Vozne lastnosti in udobje so na visokem nivoju, tehnično je avto v segmentu med boljšimi, edini zadržek pri tem nivoju opreme pa je pravzaprav cena. Skoraj 20 tisočakov.

















